Zakaj je gorivo v Luksemburgu tako poceni?
Luksemburg ima dosledno najnižje cene goriva v Zahodni Evropi. Razlog niso naftne rezerve — gre za premišljeno davčno strategijo, ki majhno državo spreminja v največjo bencinsko črpalko v Evropi.
Razlika v ceni na črpalki
Prečkajte mejo iz Nemčije, Belgije ali Francije v Luksemburg in razliko v ceni boste opazili takoj. Bencin v Luksemburgu običajno stane 15–25 centov za liter manj kot v sosednjih državah. Za 50-litrski rezervoar je to prihranek od 7,50 do 12,50 € — pri enem polnjenju.\n\nTo ni majhna razlika. V enem letu dnevni migrant, ki toči enkrat na teden, prihrani 400–650 € v primerjavi s točenjem v Nemčiji ali Belgiji. Ni čudno, da so bencinske črpalke ob luksemburških mejah nenehno polne.
Vse je v trošarini
Cena goriva na črpalki je sestavljena iz treh delov: stroška izdelka (po Evropi približno enak, saj se trguje na mednarodnih trgih), trošarine (fiksen davek na liter) in DDV.\n\nStrategija Luksemburga je preprosta: trošarine ohranjati tako nizke, kot dovoljujejo pravila EU. Medtem ko Nemčija na bencin obračunava okoli 0,65 €/L trošarine, Nizozemska pa več kot 0,80 €/L, Luksemburg zaračunava le okoli 0,46 €/L — blizu minimumu, ki ga predpisuje EU.\n\nV kombinaciji z nižjo stopnjo DDV (17 % v primerjavi z 19–21 % v sosednjih državah) to ustvarja pomembno cenovno prednost. Strošek izdelka je praktično enak — gre izključno za razliko v davku.
Poslovni model goriva turizma
Tu je izjemen del: ocenjuje se, da 75 % vsega goriva, prodanega v Luksemburgu, gre nerezidentom. Država proda veliko več goriva, kot bi ga njenih 660.000 prebivalcev kdaj lahko porabilo.\n\nTo je namerno. Luksemburg s prodajo goriva prejema znatne davčne prihodke — tudi pri nizkih stopnjah sama količina letno prinese več sto milijonov. To je eden najzanesljivejših virov prihodkov v državi.\n\nZanimivo dejstvo: Luksemburg letno proda približno 2,5 milijarde litrov goriva. S samo 660.000 prebivalci je to približno 3.800 litrov na prebivalca — približno 5-krat več kot je povprečje EU. Očitno večino porabi več kot 200.000 čezmejnih migrantov in tranzitni promet.\n\nDržava ima več bencinskih črpalk na prebivalca kot katera koli druga država EU, večina jih je skoncentrirana ob obmejnih cestah in avtocestah.
Okoljska polemika
Ta davčna strategija je pritegnila kritike. EU ocenjuje, da politika poceni goriva v Luksemburgu povzroča približno 3–4 milijone ton dodatnih emisij CO2 na leto — ker vozniki delajo nepotrebne ovinke, da bi poceni natočili.\n\nOkoljevarstvene skupine že dolgo pozivajo k usklajenim davkom na gorivo v EU, da bi končali to „tekmo navzdol". EU je določila minimalne stopnje trošarin, vendar razlika med minimalnimi in dejanskimi stopnjami v državah z visokimi davki ostaja ogromna.\n\nLuksemburg postopoma povečuje svoje trošarine — leta 2023 jih je zvišal za 1 cent na liter. Toda tempo povečevanja je dovolj počasen, da ohranja cenovno prednost. Država je ujeta med okoljske zaveze in prihodke, ki jih ta strategija ustvarja.
Ali bo to trajalo?
Več dejavnikov bi lahko zmanjšalo prednost luksemburškega goriva turizma:\n\n- Prizadevanje EU za prilagoditve ogljika na meji in uskladitev minimalnih davkov\n- Porast električnih vozil (EV ne potrebujejo poceni bencina iz Luksemburga)\n- Naraščajoči domači in mednarodni pritisk glede podnebne politike\n- Luksemburški lastni cilji glede ogljične nevtralnosti do leta 2050\n\nKljub temu, dokler trošarine ostajajo nacionalna pristojnost in EV še niso prevladujoči, bo poceni gorivo v Luksemburgu še naprej privabljalo voznike iz celotne Zahodne Evrope. To je učbeniški primer davčne konkurence v EU — zakonito, učinkovito in zelo sporno.